Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     triumvir triúmvir  tudi triumvír -a m (ȗ; ȋ) pri starih Rimljanih 1. vsak od treh uradnikov, ki opravljajo skupno javno službo: voliti triumvire / denarni triumviri ki vodijo kovanje denarja 2. vsak od treh oblastnikov, ki si med seboj delijo oblast: triumvir Cezar