Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     trinog trinóg  -a m (ọ̑) ekspr. oblastnik, ki vlada nasilno, samovoljno: mladi kralj je postal trinog; državi je vladal trinog // nasilen, samovoljen človek: očitajo mu, da je trinog; bil je velik trinog