Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     tokava tokáva  -e ž (ȃ) ozka dolina s potočno, hudourniško strugo: gamsi so se zadrževali po tokavah; soteske, grape in tokave // površinska ali podzemeljska struga, navadno v kraškem svetu: rov prečka tokavo; podzemeljska tokava