Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     tiran tirán  -a m (ȃ) 1. zgod., pri starih Grkih mestni knez, ki vlada brez zakonskih omejitev: bil je strateg in tiran 2. ekspr. oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast; samodržec, trinog: upreti se tiranu; vladar tiran // kdor oblastno, brezobzirno vsiljuje komu svojo voljo: oče je bil tiran