Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     svetovalka svetoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od svetovalec: žena mu je bila najboljša prijateljica in svetovalka; dobra, pametna svetovalka / pri delu je sodelovala kot svetovalka; modna svetovalka / pedagoška svetovalka / samostojna svetovalka