Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     stavbar stavbár  tudi stávbar -ja m (á; ȃ) nekdaj kdor je usposobljen za načrtovanje večjih objektov, vodenje in opravljanje zahtevnih del pri njihovi gradnji: cerkev je zgradil znan stavbar; stavbar mostu ∙ zastar. bil je stavbar, kipar in pesnik, zato je veliko razmišljal o estetiki arhitekt