Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     spokornik spokórnik  -a m (ọ̑) rel. kdor skuša postati boljši z delanjem pokore: mučenci in spokorniki; živeti kot spokornik; pren., ekspr. kakšen spokornik je postal, prej pa tak lahkoživec in ženskar