Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     skonca skônca  prisl. (ó) star. 1. od začetka, na začetku: skonca je molčal, potem se je pa le oglasil / jama je skonca tako visoka, da lahko stojiš 2. na koncu, ob koncu: bodice so skonca rdeče