sen sèn snà m, mn. tudi snóvi (ǝ̏ ȁ) knjiž. 1. spanje, spanec: sen ga je okrepil; prebuditi se iz globokega sna; ekspr. pogrezniti se, potoniti v sen zaspati; rahel, trden sen; sen brez sanj; noči brez sna / govoriti v snu 2. mn. kar se kot podobe, predstave pojavlja v spanju, zlasti manj trdnem; sanje: imeti lepe sne; spanje brez snov / verjeti v sne 3. kar si kdo predstavlja, želi in navadno ni osnovano na resničnosti; sanja: njegov sen se ni uresničil; varljiv sen / uresničiti svoj življenjski sen; stoletni sen naroda ● knjiž. sen mu lega na oči postaja zaspan; vznes. spati večni sen biti mrtev
Strežnik ZRC SAZU | Pripombe | Iskalnik: NEVA |