samogolten samogólten -tna -o [u̯t] prid. (ọ́ ọ̄) star. 1. lakomen, pohlepen: samogolten starec; zelo so samogoltni 2. požrešen: jej počasi, ne bodi tako samogolten; samogoltne koze uničujejo zelenje samogóltno prisl.: samogoltno jesti
Strežnik ZRC SAZU | Pripombe | Iskalnik: NEVA |