Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     samoglasnik samoglásnik  -a m (ȃ) lingv. glas največje odprtostne stopnje, ob drugih glasovih navadno jedro zloga: ta samostalnik se končuje na samoglasnik; ojevski samoglasniki; dolžina samoglasnika; samoglasniki in soglasniki / dolgi, kratki samoglasnik; naglašeni, nenaglašeni samoglasnik; ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege // znak za tak glas: nerazločno napisani samoglasniki