Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     samodržec samodŕžec  -žca m (ȓ) oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast: državi je vladal samodržec; car samodržec // ekspr. oblasten, samovoljen človek: ravnatelj je bil pravi samodržec