Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     samodrug samodrúg  -a -o prid. (ȗ ū) zastar. 1. ki je s kom drugim, v dvoje: prijetneje je, če je človek samodrug / samodruga ježa 2. navadno v ženskem spolu noseč: ni še bilo gotovo, če je samodruga