Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     ropotec ropôtec  -tca m (ó) 1. redko raglja: vrteti ropotce // klopotec: ropotci v vinogradu 2. ekspr. kdor (rad) veliko in glasno govori: ta ropotec kar naprej pripoveduje neumnosti