Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     protiven protíven  -vna -o prid. (ȋ) star. nasproten, nasprotujoč: protivna sila, stranka / biti komu protiven nasprotovati komu ♦ lingv. protivni vezniki; protivno priredje priredje, v katerem je drugi del v vsebinskem nasprotju s prvim