Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     burkač burkáč  -a m (á) ekspr. kdor (rad) uganja burke; burkež: znan kot širokoustnež in burkač // kdor poklicno zabava gledalce z burkami: nastop burkačev v cirkusu