Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     bunčica búnčica  -e ž (ȗ) kroglasta izboklinica: usnjen pas s srebrnimi in zlatimi bunčicami; izrezljan stol z zavoji in bunčicami / bunčica bucike glavica / ekspr. bunčice na vejah postajajo vedno večje popki, brsti