Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     pristojen pristójen 1 -jna -o prid. (ọ̄) 1. ki ima z zakonom dano pravico in dolžnost opravljati kako (pravno) dejanje, odločati o čem: zbrali so se vsi pristojni organi; za reševanje teh vprašanj je pristojen delavski svet; skupščina je edino pristojna, da o tem odloča / poslati vlogo pristojnemu uradu 2. star. usposobljen, poklican: za presojanje umetnosti se ne čuti dovolj pristojnega 3. zastar. (z zakonom) določen, pripadajoč: spravil ga je ob pristojni delež ● biti pristojen v določeno občino nekdaj po zakonu, predpisih spadati vanjo; zastar. ti vozovi niso več pristojni za vožnjo primerni, ustrezni; zastar. ni imel pristojnega dovoljenja za vrnitev veljavnega, potrebnega pristójno prisl.: pristojno ceniti delo učiteljev; sam.: tako mislijo pristojni; pristojni so ga z zanimanjem poslušali




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA