Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     prestolovati prestolováti  -újem nedov.) knjiž. 1. s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: kralji so prestolovali v Parizu // ekspr. imeti delovno mesto: vodja detektivske službe je prestoloval v centru newyorške policije / zravnan je zapuščal sobo, v kateri je nekaj let prestoloval 2. ekspr. ponosno, oblastno sedeti: na čelu mize je prestolovala hišna gospodinja; med gosti je prestoloval mizarski mojster ● knjiž. sredi mesta je prestolovala mogočna katedrala kraljevala; ekspr. prestolovati nad podrejenimi imeti oblast




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA