Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     pregovoriti pregovoríti  -ím dov., pregovóril; nam. pregovôrit in pregovorít ( í) 1. z besedami doseči, da kdo a) spremeni svojo prvotno odločitev: obljubil je, vendar ga lahko še drugi pregovorijo; upajo, da ga bodo pregovorili / ne da se pregovoriti b) stori kaj prvotno nenameravanega: pregovorili so jo, da je šla na potovanje; pregovoril jih je, da so se vrnili 2. star. spregovoriti: po cele tedne ni z nikomer pregovoril / na cesti jo je pregovoril ogovoril




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA