Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     pravdač pravdáč  -a m (á) 1. slabš. kdor se (rad) toži, tožari: ta človek je strasten pravdač 2. star. odvetnik, advokat: zakoten pravdač ◊ jur. pravdač v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču