Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     pranger pránger  tudi prángar -ja m (á) zgod., nekdaj steber, h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen; sramotilni steber: ogledali smo si pranger ∙ ekspr. v romanu je avtor postavil na pranger tedanje meščane in njihovo moralo osramotil, osmešil




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA