Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     požiralnik požirálnik  -a [n tudi ln] m () 1. cevast organ, ki poteka, vodi od žrela do želodca: poškodbe požiralnika; požiralnik in sapnik 2. odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: vhod v požiralnik; jame in požiralniki ♦ geogr. luknja v skali, v katero se steka voda 3. nav. ekspr. odprtina, v katero kaj izginja: metati snope v požiralnik mlatilnice / kuhinjski požiralnik lijak 4. pokončna cev v tleh za odvajanje vode s površja: cestni, dvoriščni požiralnik




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA