Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     popolniti popolníti  in popólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) star. izpopolniti: popolniti pripravo, stroj / vojska je popolnila izgube s prostovoljci; na zaslišanju je svoje navedbe še popolnil; popolniti zaloge / pozneje sem svoje znanje še popolnil