polovičar polovíčar -ja m (ȋ) 1. nav. slabš. kdor načrtov, načel (rad) ne izpeljuje, uresničuje v celoti, do konca: bodi ves to, kar si, ne pa polovičar; očitali so mu, da je polovičar / radikalci, konservativci in polovičarji 2. nav. slabš. kdor dela, naloge (rad) opravlja površno, slabo: ne dajaj popravljati aparata temu polovičarju; kot mojster, organizator ni polovičar 3. jur., nekdaj polgruntar, polzemljak: doma so bili polovičarji; gruntarji in polovičarji 4. v stari Avstriji kovanec v vrednosti pol krajcarja: na mizo je vrgel tri polovičarje; krajcarji in polovičarji ◊ čeb. panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče
| Strežnik ZRC SAZU | Pripombe | Iskalnik: NEVA |