Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     polnoličen polnolíčen  -čna -o [u̯n] prid. (ȋ ȋ) ki ima polna lica: polnoličen otrok / njegov obraz je bel in polnoličen / ekspr. polnolična luna polna luna