Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     politura politúra  -e ž (ȗ) les. raztopina različnih smol, ki dela, nanesena v tankem sloju, površino bleščečo: nanesti polituro; lužila in politure // tanka plast iz tega: bleščeča se politura mize; raze v polituri; pren., ekspr. njegove besede so okorne, brez potrebne politure