Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     pokveka pokvéka  -e ž (ẹ̑) slabš. 1. izmaličen, iznakažen človek: po nesreči je ostal pokveka / kot psovka pokveka pijanska, izgini 2. izmaličenost, iznakaženost: vzbujati grozo zaradi svoje pokveke