pokončen pokônčen -čna -o prid. (ó) 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične // usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi / pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava ◊ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen
| Strežnik ZRC SAZU | Pripombe | Iskalnik: NEVA |