Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     pok pòk  tudi pók póka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. kratek, močen glas: slišati je bilo pok; pok strela / pasti na tla z glasnim pokom 2. glagolnik od počiti: to je povzročilo pok kosti / pok z bičem