Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     planota planôta  -e ž (ó) višji, precej raven ali rahlo razgiban svet v hribovju, gorovju: kraška, travnata planota; z roba planote se je odprl pogled na vso dolino / visoka planota / ekspr. morska planota