Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     penk pènk  medm. (ȅ) posnema visok glas pri udarcu, trku ob trdo snov: penk, je udaril kamen, ki je priletel s skale; pritisnil je na petelina in sprožil: penk