Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     pehota pehôta  -e ž (ó) rod kopenske vojske, katerega vojaki se bojujejo peš ali iz oklepnih vozil: pehota in konjenica / služiti vojaški rok pri pehoti ♦ voj. mehanizirana pehota ki se prevaža z oklepnimi vozili, bojuje pa se peš ob podpori ognja iz oklepnih vozil; mornariška pehota ki se prevaža z ladjami, bojuje pa se na kopnem; motorizirana pehota ki se prevaža s kamioni, bojuje pa se peš




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA