Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     pečatnik pečátnik  -a m (ȃ) priprava z gumijastim, kovinskim negativom pečata, navadno okrogle oblike: izdelovati pečatnike; kovinski pečatnik; pečatnik iz brona // pečatni prstan: na kazalcu desne roke je nosil pečatnik