Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     paladin paladín  -a m (ȋ) 1. v srednjem veku vitez na dvoru, zlasti Karla Velikega: kralj in njegovi paladini 2. knjiž. privrženec, somišljenik: bil je vnet paladin nasprotne stranke