Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     otip otíp  -a m (ȋ) 1. značilnost snovi, zlasti tkanine, ki se zaznava s tipom, tipanjem: po videzu in otipu so ta vlakna podobna volni; tkanina z mehkim, svilenim otipom ♦ tekst. hladni otip ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti 2. glagolnik od otipati: oceniti kvaliteto blaga z otipom / otip z rokami, ustnicami / na otip prijetna tkanina