Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     ostenje osténje  -a s (ẹ̑) knjiž. več sten, stene: ostenje je obloženo s keramičnimi ploščami; leseno ostenje hiše / ostenje in dno posode / ostenje črevesja, želodca / plezati v ostenju; strmo ostenje; južno ostenje Skute ◊ um. ploskev, ki v debelini stene omejuje odprtino oken, vrat




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA