Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     oročiti oročíti  -ím tudi oróčiti -im dov. ( í; ọ̄ ọ̑) fin. s pogodbo določiti rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati: oročiti hranilno vlogo / podjetje je oročilo sredstva na tri leta oročèn -êna -o tudi oróčen -a -o: oročene vloge




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA