Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     oporečen oporéčen  -čna -o prid. (ẹ̄) ki se mu da oporekati, ugovarjati: oporečna trditev; oporečno mnenje // ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oporečni ljudje / njeno oporečno življenje