Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     boljševik boljševík  -a m () 1. v začetku 20. stoletja pripadnik levega krila Ruske socialnodemokratske delavske stranke ali član Ruske socialnodemokratske delavske stranke (boljševikov): Leninove pristaše so začeli imenovati boljševike, njegove nasprotnike pa menjševike // ekspr. komunist sploh 2. ekspr., za nasprotnike komunizma brezverec, upornik: pusti jih, to so sami boljševiki




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA