Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     okrov okròv  -ôva m (ȍ ó) del stroja, navadno zunanji, ki povezuje, drži notranje dele: okrov motorja // zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave; ohišje: okrov ključavnice; okrov radijskega sprejemnika; okrov ure