Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     ogelnik ógelnik  -a [gǝl] m (ọ̑) 1. obrt. preprosta priprava za merjenje kotov: ogelnik, dleta in meter / nastavljivi ogelnik 2. predmet, navadno kamen, ki stoji na oglu, robu česa: stoji negibno kakor ogelnik