Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika


     očenaš očenàš  -áša m ( á) rel. molitev z začetkom: Oče naš: moliti očenaš; pet očenašev in zdravamarij; pravila zna kot očenaš ● nar. pri vratih je visel dolg očenaš rožni venec; star. za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir čez kratek čas; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čistoetn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA