obronek obrónek -nka m (ọ̑) 1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov; obronek mesta, vasi; obronki Gorjancev; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti 2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa: skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje 3. knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu
| Strežnik ZRC SAZU | Pripombe | Iskalnik: NEVA |