Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     novator novátor  -ja m (ȃ) 1. kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju: tovarna ima več novatorjev; novatorji in racionalizatorji 2. nav. ekspr. kdor uvede kaj novega zlasti v umetniško, literarno delo: pesnik je drzen novator