Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     birokrat birokrát  -a m (ȃ) 1. nav. slabš. uradnik, ki se formalistično, neživljenjsko drži predpisov: okostenel, omejen birokrat 2. v zahodnih državah pripadnik visokega uradniškega sloja: bal se je zameriti visokim birokratom