Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     monoman monomán  -a m (ȃ) med. kdor je bolezensko nagnjen k napadalnemu, asocialnemu ali nenavadnemu dejanju: zdravniki so trdili, da je obtoženec monoman // knjiž. kdor opravlja kaj s pretirano zavzetostjo: v tem je bil kar monoman