modrost modróst -i ž (ọ̑) 1. lastnost modrega človeka: občudoval je modrost svoje žene; spoštovali so ga zaradi njegove modrosti; ekspr. človek velike modrosti / podvomili so o modrosti njegove odločitve primernosti, ustreznosti 2. kar vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: te besede so velika modrost; življenjska modrost; modrost v pregovorih / stara modrost pravi: kamen do kamna palača 3. ekspr. misel, spoznanje: vsi so tiščali tja, kjer je on razkladal svoje modrosti; rad je poslušal burkeževe premetene modrosti / iron. sit sem tvojih modrosti 4. ekspr. znanje: mož brez večje jezikovne modrosti; bil je nabit z vso mogočo modrostjo / glava mu je omahovala od same modrosti / šolska modrost 5. rel. krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo: rasti v modrosti ● iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; kamen modrosti po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. stara kost je modrost star človek je razmeroma zelo moder, izkušen; preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden
| Strežnik ZRC SAZU | Pripombe | Iskalnik: NEVA |