Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika

     majorat majorát  -a m (ȃ) jur., nekdaj pravica najbližjega moškega sorodnika do podedovanja dednega posestva, med več enako bližnjimi pa starejšega po letih: po majoratu mu je pripadlo vse imetje // tako posestvo: postati dedič turjaškega majorata