lakomen lákomen -mna -o prid. (á) ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine: lakomen človek; poznali so jo, da je lakomna / lakomen zemlje; časti nisem lakomen; lakomen po denarju // navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po kaki jedi: biti lakomen na meso; polhi so lakomni na hruške // ki izraža lakomnost: lakomen pogled; lakomni prsti so segli po cekinu lákomno prisl.: lakomno jesti; oči se mu lakomno svetijo
| Strežnik ZRC SAZU | Pripombe | Iskalnik: NEVA |